22/10/2010

Prenesiin: en | bg | cs | da | de | nl | et | el | es | fr | it | lv | lt | hu | mt | pl | pt-pt | ro | sk | sl | fi | sv |

Film mora obravnavati tveganja, s katerimi se ljudje srečujejo na delovnih mestih (na primer fizična, kemijska, mehanska ali psihosocialna tveganja). Prav tako lahko obravnava pravice delavcev, varnost in zdravje pri delu ali učinke političnih in gospodarskih sprememb na to, kako delamo. Poudarek je lahko tudi na sektorjih, ki imajo pomembno vlogo v gospodarskem, kulturnem in političnem življenju v Evropi (tj. izobraževanje, kmetijstvo, gradbeništvo, zdravstvo), ali na skupinah, ki se srečujejo s posebnimi izzivi, kot so delavci migranti, ženske, invalidni delavci ter mladi in starejši delavci.

Filmska nagrada Zdravo delovno okolje bo podeljena avtorskemu, ustvarjalnemu in umetniškemu dokumentarcu, ki bo evropske državljane spodbujal k razpravi in izmenjavi mnenj o pomenu varnosti in zdravja pri delu. Predstaviti mora posebno stališče, ki bo žirijo prepričalo z zanimivo zgodbo, močnimi liki in odličnimi filmskimi odlikami pri sliki, zvoku in montaži. 

Dobitnik filmske nagrade Zdravo delovno okolje soglaša, da lahko agencija EU-OSHA brez posebnih plačil:

  • na spletišču agencije EU-OSHA, v sporočilu za javnost ali glasilu agencije EU-OSHA objavite največ petminutni filmski napovednik ali odlomek iz zmagovalnega filma in posnetke iz filma;
  • prikažite in predstavite filmski napovednik ali zmagovalni film v celoti na nekomercialnih dogodkih ali nejavnih dogodkih, ki jih organizira agencija EU-OSHA in njena mreža informacijskih točk v državah EU, EGP in potencialnih državah kandidatkah;
  • poskrbite za podnapise v izbranih jezikih EU in agenciji EU-OSHA odobrite neekskluzivno, nekomercialno in nekinematografsko pravico do dostopa (na elektronski platformi, zaščiteni z geslom) do zgoraj navedene mreže in drugih uradnih partnerjev.

V zameno lahko avtor zmagovalnega filma ali imetnik pravic do njega brezplačno pridobi pravice do podnapisov za nadaljnjo uporabo.

Rok za prijavo za priznanja za dobro prakso na področju varnosti in zdravja pri delu je potekel.

Kateri primeri dobre prakse lahko sodelujejo na natečaju?

Prijaviti je mogoče vse v praksi uporabljene primere učinkovitega obvladovanja stresa v zvezi z delom in drugih psihosocialnih tveganj, povezanih z delom. Teoretični ali hipotetični primeri ne bodo upoštevani. V prijavah je treba jasno pokazati, kako se dobra praksa uporablja na delovnem mestu, pri čemer se lahko priložijo podatki o:

  • temeljiti oceni psihosocialnih tveganj na delovnem mestu, ki ji sledijo praktične dejavnosti za preprečevanje ali zmanjševanje psihosocialnih tveganj, temelječe na tesnem sodelovanju vodstva in delavcev;
  • organizacijskih ukrepih za zmanjšanje stresa v zvezi z delom, vključno s primarno (odprava tveganj), sekundarno (zaščita delavcev pred tveganji, ki jih ni mogoče odpraviti) in terciarno (pomoč delavcem, ki trpijo zaradi stresa in psihosocialnih težav) ravnjo ukrepanja;
  • organizacijskih ukrepih, osredotočenih na vlogo višjih in srednjih vodstvenih delavcev pri ustvarjanju dobrega psihosocialnega delovnega okolja;
  • uporabi celostnega pristopa k varnosti in zdravju pri delu, vključno z ocenjevanjem in obvladovanjem psihosocialnih tveganj ter prizadevanji za duševno zdravje na delovnem mestu;
  • razvoju in uporabi praktičnih orodij za oceno in obvladovanje stresa in psihosocialnih tveganj na delovnem mestu.

Kaj mora izkazovati prijava?

Ocenjevalci bodo iskali dokaze o:

  • pristnem in učinkovitem obvladovanju psihosocialnih tveganj in stresa v zvezi z delom;
  • inovativnih ukrepih, osredotočenih na delovno mesto;
  • učinkovitem izvajanju ukrepov;
  • resničnih in dokazljivih izboljšavah na področju varnosti in zdravja pri delu;
  • upoštevanju različnosti delavcev;
  • učinkovitem sodelovanju in vključenosti delavcev in njihovih predstavnikov;
  • trajnih izboljšavah v daljšem obdobju;
  • prenosljivosti rešitev na druga delovna mesta (tudi na tista v drugih državah članicah ter v malih in srednje velikih podjetjih);
  • ažurnosti, tj. ukrep mora biti nov ali pa še ne veliko oglaševan.

Poleg tega mora biti ukrep skladen z ustreznimi predpisi države članice, v kateri je bil izveden, in jih po možnosti presegati. Za ukrepe, osredotočene na posameznika, kot je usposabljanje, mora biti prikazano tudi, kako tvorijo del širšega pristopa k obvladovanju psihosocialnih tveganj na delovnem mestu.

Primeri dobre prakse ne smejo biti razviti zgolj v komercialne namene. To se nanaša na proizvode, orodja in storitve, ki se tržijo ali jih je mogoče tržiti.

Kdo lahko sodeluje?

Prijave na natečaj za dobro prakso lahko pošljejo podjetja ali organizacije iz držav članic EU, držav kandidatk in potencialnih kandidatk ter držav Evropskega združenja za prosto trgovino (države EFTE), med katere sodijo:

  • posamezna podjetja;
  • podjetja ali organizacije, ki so del verige za zagotavljanje izdelkov, opreme ali osebja;
  • nosilci usposabljanja in izobraževalne skupnosti;
  • organizacije delodajalcev, poslovna združenja, sindikati in nevladne organizacije;
  • regionalne ali lokalne službe za varnost in zdravje pri delu, zavarovalnice in druge posredniške organizacije;
  • uradni partnerji kampanje Zdravo delovno okolje.

Kako sodelovati?

Priznanja za dobro prakso na nacionalni ravni usklajuje mreža informacijskih točk EU‑OSHA (www.healthy-workplaces.eu/fops). Podrobnosti o prijavi na natečaj so na voljo pri slovenski informacijski točki EU-OSHA, katere naloge opravlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije.

Prijave se najprej ocenjujejo na nacionalni ravni, nacionalni zmagovalci pa so nato nominirani za sodelovanje na vseevropskem natečaju, na katerem se izberejo skupni zmagovalci.

Če ste mednarodna ali vseevropska organizacija in uradni partner kampanje Zdravo delovno okolje, se lahko prijavite neposredno pri EU-OSHA. Podrobnosti o prijavi na natečaj za priznanja za dobro prakso na evropski ravni je mogoče dobiti na e-naslovu gpa [at] healthy-workplaces [dot] eu

Od leta 2000 se priznanja za dobro prakso podeljujejo za izjemne in inovativne pobude na področju varnosti in zdravja pri delu (VZD) iz vse Evrope. Poudarjajo koristi dobrega upravljanja varnosti in zdravja na delovnem mestu ter služijo kot platforma za izmenjavo in spodbujanje dobrih praks po vsej Evropi.

Sodelovanje v natečaju je izjemen način za promocijo zavezanosti vaše organizacije varnosti in zdravju pri delu. Poleg tega je natečaj odličen vir motivacije v prizadevanjih za izboljšanje varnosti in zdravja na delovnem mestu.

Informacijske točke agencije EU-OSHA izberejo enega zmagovalca natečaja za priznanja za dobro prakso v vsaki sodelujoči državi. Zmagovalce natečaja za priznanja za dobro prakso nato predstavijo in jim podelijo priznanja na posebni slovesnosti med vrhom za zdravo delovno okolje, ki poteka v zadnjem letu vsake kampanje.

Nagrada se podeli dokumentarnemu filmu, katerega osrednja tema je človek v spreminjajočem se svetu dela. Zaželeno je, da film obravnava vplive političnih in gospodarskih sprememb na naše delo in življenje ali z delom povezane tematike, kot so fizični in psihosocialni pogoji oziroma obstoječa in novonastala tveganja na delovnem mestu.

Informacije o pravilih, predpisih in rokih za prijavo so na voljo na spletišču festivala Doclisboa.

Merila za ocenjevanje filmov

Dobitniki nagrade: 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016, 2017, 2018, 2019, 2020, 2021, 2022, 2023, 2024, 2025

Globalno usklajeni sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (GHS) so sprejele že številne države po svetu in se zdaj uporablja tudi kot podlaga za mednarodne in nacionalne predpise za prevoz nevarnih snovi.

Nevarnost kemikalij se sporoča z opozorilnimi besedami in piktogrami na etiketah in varnostnih listih.

Novi piktogrami z rdečo obrobo nadomeščajo že znane oranžne simbole za nevarnost.

Stare izraze so zamenjali novi:

  • zmesi namesto pripravkov;
  • nevarno namesto škodljivo;
  • piktogrami namesto simbolov;
  • stavki o nevarnosti namesto opozorilnih stavkov;
  • previdnostni stavki namesto obvestilnih stavkov;
  • opozorilne besede (npr. nevarnost, opozorilo) namesto znakov za nevarnost.

 

Prenesite naš plakat in zloženko z razlago piktogramov za nevarnost

Oglejte si film Napo v … nevarnost: kemikalije!

Razvrstitev

V večini primerov se morajo dobavitelji odločiti o razvrstitvi snovi ali zmesi. To imenujemo samorazvrstitev.

V nekaterih primerih se odločitev o razvrstitvi snovi sprejme na ravni Skupnosti, da se zagotovi ustrezno obvladovanje tveganja. Države članice, proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki lahko predlagajo uskladitev razvrščanja in označevanja snovi v vsej Evropski uniji. Informacije bodo na voljo tudi v popisu razvrstitev in označitev.

To so običajno najnevarnejše snovi: rakotvorne ali mutagene snovi, snovi, ki so strupene za razmnoževanje ali povzročajo preobčutljivost dihal, ter biocidni proizvodi ali fitofarmacevtska sredstva. Vse razvrstitve snovi, ki so bile že usklajene na podlagi predhodne zakonodaje (direktive o nevarnih snoveh), so bile pretvorjene v usklajene razvrstitve na podlagi uredbe CLP. Dobavitelji morajo obvezno uporabljati to usklajeno razvrščanje in označevanje.

Ključne točke

  • Bodite pozorni na nove oznake za nevarnost in varnostne liste.
  • Usposobite zaposlene, da bodo razumeli in prepoznali označevanje na podlagi uredbe CLP.
  • Preverite, ali varnostni list zajema vaš način uporabe snovi ali zmesi ter ga ne odsvetuje.
  • Sledite nasvetom na novih etiketah in varnostnih listih.
  • Preverite, ali je razvrstitev spremenjena.
  • Ocenite tveganja za delavce in po potrebi posodobite ocene tveganja za svoje delovno mesto.
  • Če ste delodajalec, o teh spremembah obvestite svoje zaposlene.
  • O morebitnih vprašanjih glede novih etiket ali varnostnih listov se pogovorite s svojim dobaviteljem.

Vir: GD za zaposlovanje

Spletne strani agencije ECHA o razvrščanju snovi in zmesi (v 23 jezikih EU)

Označevanje

Dobavitelji morajo snov ali zmes v embalaži označiti v skladu z uredbo CLP, preden jo dajo na trg, kadar:

  • je snov razvrščena kot nevarna;
  • zmes vsebuje eno ali več snovi, ki so razvrščene kot nevarne pri koncentraciji nad določeno mejo.

Članek v spletni enciklopediji OSHwiki o označevanju kemikalij

Spletne strani agencije ECHA o označevanju in pakiranju (v 23 jezikih EU)

Popis razvrstitev in označitev

Popis razvrstitev in označitev je podatkovna zbirka z osnovnimi informacijami o razvrstitvah in označitvah prijavljenih in registriranih snovi, ki so jih poslali proizvajalci in uvozniki. Vsebuje tudi seznam pravno zavezujočih usklajenih razvrstitev (Priloga VI k uredbi CLP). Popis je vzpostavila in ga vzdržuje agencija ECHA.

Dodatne informacije

Tako imenovani „novi pristop“ predstavlja inovativen način tehničnega usklajevanja z delitvijo odgovornosti med evropskega zakonodajalca in evropske organe za standardizacijo.

Njegovo izhodišče so naslednja temeljna načela:

  • evropske direktive opredeljujejo „osnovne zahteve“, da bi zagotovile visoko raven zaščite zdravja, varnosti, varstva potrošnikov ali varstva okolja. Takšne direktive, sprejete v skladu z novim pristopom, temeljijo na členu 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej člen 95 PES), ki omogoča sprejetje ukrepov za izboljšanje prostega pretoka blaga;
  • naloga sestavljanja ustreznih usklajenih standardov, ki izpolnjujejo osnovne zahteve izdelkov, določene z direktivami, je zaupana evropskim organizacijam za standardizacijo (CEN, CENELEC in ETSI);
  • za izdelke, ki ustrezajo usklajenim standardom, velja, da izpolnjujejo ustrezne osnovne zahteve (domneva o skladnosti, oznaka CE), države članice pa morajo zagotoviti prost pretok takšnega blaga;
  • uporaba teh standardov ostaja prostovoljna. Mogoča je tudi uporaba drugih standardov, vendar morajo proizvajalci dokazati, da njihovi izdelki izpolnjujejo osnovne zahteve.

Podrobne informacije o direktivah, sprejetih v skladu z novim pristopom, so na voljo v razdelku o direktivah ali na eni od naslednjih spletnih strani Evropske komisije:

 

Povezave do evropskih in mednarodnih organov za standardizacijo 

Nacionalni organi za standardizacijo

Člani odbora CEN

Država Institucija/član odbora CEN
Avstrija Austrian Standards Institute (ASI)
Belgija Bureau de Normalisation/Bureau voor Normalisatie (NBN)
Bolgarija Българският институт за стандартизация (BDS)
Ciper Κυπριακοσ Οργανισμοσ Τυποποιησησ (CYS)
Češka republika Úřad pro technickou normalizaci, metrologii a státní zkušebnictví (ÚNMZ)
Danska Dansk Standard (DS)
Estonija Eesti Standardikeskus (EVS)
Finska Suomen Standardisoimisliitto r.y. (SFS)
Francija Association Française de Normalisation (AFNOR)
Nemčija Deutsches Institut für Normung e.V. (DIN)
Grčija Ελληνικός Οργανισμός Τυποποίησης (ELOT)
Madžarska Magyar Szabványügyi Testület (MSZT)
Islandija Islenskir Stadlar (IST)
Irska National Standards Authority of Ireland (NSAI)
Italija Ente Nazionale Italiano di Unificazione (UNI)
Latvija Latvijas Standarts (LVS)
Litva Lietuvos Standartizacijos Departamentas (LST)
Luksemburg Institut Luxembourgeois de la normalisation, de l'accreditation, de la sécurité et qualité des produits et services (ILNAS)
Malta Malta Competition and Consumer Affairs Authority (MCCAA)
Nizozemska Nederlands Normalisatie-instituut (NEN)
Norveška Norsk Standard (SN)
Poljska Polski Komitet Normalizacyjny (PKN)
Portugalska Instituto Português da Qualidade (IPQ)
Romunija Asociaţia de Standardizare Din România (ASRO)
Slovaška Slovenský ústav technickej normalizácie (SUTN)
Slovenija Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST)
Španija Asociación Española de Normalización y Certificación (AENOR)
Švedska Swedish Standards Institute (SIS)
Švica Schweizerische Normen-Vereinigung (SNV)

Člani odbora CENELEC  

Država Institucija/član odbora CEN
Avstrija Österreichischer Verband für Elektrotechnik
Belgija Comité Electrotechnique Belge / Belgisch Elektrotechnisch Comité
Bolgarija Българският институт за стандартизация (BDS)
Ciper Κυπριακοσ Οργανισμοσ Τυποποιησησ (CYS)
Češka republika Úřad pro technickou normalizaci, metrologii a státní zkušebnictví (ÚNMZ)
Danska Dansk Standard (DS)
Estonija Eesti Standardikeskus (EVS)
Finska Sähkö- ja Elektroniikka-alan Kansallinen Standardointijärjestö (SESKO)
Francija Union Technique de l'Electricité
Nemčija Deutsche Kommission Elektrotechnik Elektronik
Grčija Ελληνικός Οργανισμός Τυποποίησης (ELOT)
Madžarska Magyar Szabványügyi Testület (MSZT)
Islandija Staðlaráð Íslands
Irska Electro-Technical Council of Ireland Limited
Italija Comitato Elettrotecnico Italiano
Latvija Latvijas Standarts (LVS)
Litva Lietuvos Standartizacijos Departamentas (LST)
Luksemburg Institut Luxembourgeois de la normalisation, de l'accreditation, de la sécurité et qualité des produits et services (ILNAS)
Malta Malta Competition and Consumer Affairs Authority (MCCAA)
Nizozemska Nederlands Normalisatie-instituut (NEN)
Norveška Norsk Elektroteknisk Komite
Poljska Polski Komitet Normalizacyjny (PKN)
Portugalska Instituto Português da Qualidade (IPQ)
Romunija Asociaţia de Standardizare Din România (ASRO)
Slovaška Slovenský ústav technickej normalizácie (SUTN)
Slovenija Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST)
Španija Asociación Española de Normalización y Certificación (AENOR)
Švedska SEK Svensk Elstandard
Švica Electrosuisse

Direktiva 89/391 – „Okvirna direktiva“ o varnosti in zdravju pri delu
z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu – „okvirna direktiva“.

Nekatere določbe okvirne direktive so leta 1989 prispevale k uvedbi pomembnih novosti, vključno z naslednjimi:

  • Izraz „delovno okolje“ je bil določen v skladu s Konvencijo št. 155 Mednarodne organizacije dela (MOD) in opredeljuje moderen pristop, ki upošteva tehnično varnost in splošno preprečevanje slabega zdravja.
  • Namen direktive je ustvariti enako raven varnosti in zdravja za vse delavce (izjeme so le delavci na domu ter nekatere javne in vojaške službe).
  • Direktiva delodajalce zavezuje k sprejetju ustreznih preprečevalnih ukrepov za varnejše in bolj zdravo delo.
  • Direktiva kot ključni element uvaja načelo ocene tveganja in opredeljuje njene glavne elemente (npr. določanje nevarnosti, sodelovanje delavcev, uvedba ustreznih ukrepov, namenjenih predvsem odpravljanju tveganj pri viru, dokumentacija in redno ocenjevanje nevarnosti na delovnem mestu).
  • Nova obveznost uvedbe preprečevalnih ukrepov izrecno poudarja pomen novih oblik upravljanja varnosti in zdravja v okviru splošnih postopkov upravljanja.

Okvirno direktivo so morale države članice prenesti v nacionalno zakonodajo do konca leta 1992. Učinki prenosa direktive v nacionalne pravne sisteme so se po državah članicah razlikovali. V nekaterih državah članicah je imela okvirna direktiva znatne pravne posledice zaradi neustrezne nacionalne zakonodaje, medtem ko v drugih državah članicah večje prilagoditve niso bile potrebne.

Leta 2004 je Evropska komisija izdala Sporočilo (COM [2004] 62) o praktičnem izvajanju določb nekaterih direktiv, in sicer 89/391 EGS (okvirna direktiva), 89/654 EGS (delovna mesta), 89/655 EGS (delovna oprema), 89/656 EGS (osebna varovalna oprema), 90/269 EGS (ročno premeščanje bremen) in 90/270 EGS (slikovni zasloni). V sporočilu je navedeno, da obstajajo dokazi o pozitivnem vplivu zakonodaje EU na nacionalne standarde za varnost in zdravje pri delu, ki so sestavljeni iz nacionalnih izvedbenih predpisov ter praktične uporabe v podjetjih in institucijah javnega sektorja.

Na splošno je bilo v poročilu ugotovljeno, da je zakonodaja EU prispevala k vzpostavitvi kulture preprečevanja po Evropski uniji ter k racionalizaciji in poenostavitvi nacionalnih zakonodajnih sistemov. Vendar pa so bile v poročilu poudarjene tudi številne pomanjkljivosti pri uporabi zakonodaje, ki zmanjšujejo možnosti za njeno uspešno izvajanje. Prav tako so bili v poročilu navedeni primeri, za katere so se začeli postopki za ugotavljanje kršitev.