Direktiva je pravni akt, ki ga določa Pogodba EU. Je v celoti zavezujoča in države članice obvezuje, da jo v določenem roku prenesejo v nacionalno zakonodajo.
Člen 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije daje EU pooblastilo za sprejemanje direktiv na področju varnosti in zdravja pri delu. Okvirna direktiva, ki ima široko področje uporabe, in dodatne direktive, ki se osredotočajo na posebne vidike varnosti in zdravja pri delu, so temelj evropske zakonodaje na področju varnosti in zdravja.
Države članice lahko pri prenosu direktiv EU v nacionalno zakonodajo sprejmejo strožja pravila za zaščito delavcev, zato se lahko zakonodajne zahteve na področju varnosti in zdravja pri delu med državami članicami razlikujejo.
Direktive po temah
-
Določbe o obremenitvi pri delu ter ergonomskih in psihosocialnih tveganjih
-
Določbe za posamezne panoge in določbe, ki se nanašajo na delavce
Povzetki direktiv so na voljo samo v angleškem jeziku, povezave ob koncu vsakega povzetka pa vodijo do celotnega besedila direktive v vseh jezikih EU.
Poleg okvirne direktive je bila sprejeta vrsta posameznih direktiv, ki se osredotočajo na posebne vidike varnosti in zdravja pri delu. Kljub temu okvirna direktiva še naprej velja za vsa področja, ki jih zajemajo posamezne direktive. Če posamezne direktive vsebujejo posebne in še strožje določbe, imajo te določbe prednost. S posameznimi direktivami se načela okvirne direktive prilagodijo:
- posebnim nalogam (kot je ročno premeščanje bremen),
- posebnim nevarnostim pri delu (kot je izpostavljenost nevarnim snovem ali fizikalnim dejavnikom),
- posebnim delovnim mestom in panogam (kot so začasna delovišča, ekstraktivna industrija, ribiška plovila),
- posebnim skupinam delavcev (kot so nosečnice, mladi delavci, delavci s pogodbo o zaposlitvi za določen čas),
- določenim vidikom, povezanim z delom (kot je organizacija delovnega časa).
V posameznih direktivah je opredeljeno, kako je treba ta tveganja oceniti, v nekaterih primerih pa so določene tudi mejne vrednosti za določene snovi ali dejavnike.
Evropska komisija je tri najpomembnejše ukrepe na področju varnosti in zdravja pri delu napovedala v svojem sporočilu Varnejše in bolj zdravo delo za vse – Posodobitev zakonodaje in politike EU za varnost in zdravje pri delu, ki temelji na naknadnem vrednotenju direktiv Evropske unije o varnosti in zdravju pri delu (vrednotenje REFIT).
Nekatere direktive EU, ki temeljijo na členu 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, so prav tako povezane z varnostnimi in zdravstvenimi vidiki. Na tej pravni podlagi je bila sprejeta vrsta tehničnih direktiv v skladu s tako imenovanim „novim pristopom“, po katerem evropske organizacije za standardizacijo – Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) – redno določajo in posodabljajo evropske standarde.
Evropski zakonodajni postopek
Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021-2027 določa politični okvir za evropsko politiko na področju varnosti in zdravja. Izhodišče za zakonodajne pobude na evropski ravni je zakonodajni predlog, ki ga pripravi Evropska komisija. V skladu z „rednim zakonodajnim postopkom“ direktive EU sprejemata Evropski svet in Evropski parlament. V nekaterih primerih se zakonodajna pooblastila za prilagoditev direktiv tehničnemu napredku prenesejo na Evropsko komisijo.
Evropski socialni partnerji imajo v evropskem procesu odločanja na področju varnosti in zdravja pri delu pomembno vlogo, saj se je treba z njimi posvetovati v različnih fazah postopka. V Pogodbi o delovanju Evropske unije je prav tako predvidena možnost sklepanja samostojnih sporazumov. Z evropskim socialnim dialogom je bilo do zdaj sprejetih že več samostojnih sporazumov.
Zgodovinsko ozadje zakonodaje na področju varnosti in zdravja
Prve evropske direktive o varnosti in zdravju pri delu so bile sprejete na podlagi splošnih določb za uskladitev trga. Razlog za to je bil, da v Pogodbi ni bilo izrecnih zakonodajnih pristojnosti na področju varnosti in zdravja pri delu do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Do takrat je področje varnosti in zdravja pri delu dopolnjevalo uskladitev trga in gospodarsko politiko Evropske gospodarske skupnosti. Na tej podlagi sta bili sprejeti na primer Direktiva 77/576/EGS o uskladitvi nacionalnih zakonov o varnostnih znakih na delovnem mestu in Direktiva 78/610/EGS o uskladitvi omejitev poklicne izpostavljenosti vinil klorid monomerom.
Enotni evropski akt iz leta 1987 je bil velik korak naprej, saj je bila z njim v Pogodbo uvedena nova pravna določba o socialni politiki, namenjena „izboljšavam varnosti in zdravja delavcev, zlasti v delovnem okolju“. Z vključitvijo te določbe v Pogodbo je bil poudarjen pomen varnih delovnih razmer. Evropska komisija je v okviru novega socialnega poglavja dobila tudi pooblastilo za spodbujanje socialnega dialoga med delodajalci in predstavniki delavcev na evropski ravni.
Z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 je bila zakonodajna pristojnost na področju evropskih socialnih politik še dodatno okrepljena z vključitvijo socialnega sporazuma v Pogodbo. V Lizbonski pogodbi so bili členi o socialni politiki preštevilčeni, sicer pa se je v njej ohranilo bistvo določb prejšnjega člena 136 PES in naslednjih členov (zdaj člena 151 in naslednjih členov Pogodbe o delovanju Evropske unije).